Vzgoja: Kako vzgojiti samozavestne otroke?

NAPISALA

NIKA HROVAT, Socialna Pedagoginja

18. April 2024

Vzgoja, zapleten proces za katerega obstaja toliko definicij kot je ljudi. Današnji blog je napisan z željo, da bi vzgoja dobila malo bolj jasne smernice, kako in kdaj je lahko uspešna.

Deljeno znanje povzemam po Dr. Becky Kennedy, klinični psihologinji in ustanoviteljici vzgojne platforme Good Inside. Njene razlage, prispodobe in splošno razumevanje vzgoje, otrok in staršev me navdušujejo.

»Naloga starša je vzgoja otrok v samozavestne in samostojne odrasle.« Dr. Becky Kennedy

Kdo ali kaj je starš?

Dr. Becky starša označi za »sturdy leader«, v slovenščino prevajam to z besedami čvrst, krepak, stabilen vodja. Menim, da je starš vse to in še mnogo več. Čvrstost dr. Becky definira z: sposobnost biti povezan s seboj in z drugim, kar zahteva poznavanje lastnih vrednot in potreb.

Naloga starša je v svojem jedru – povezanost z otrokom. Ljudje smo odnosna bitja, edino v odnosu lahko preživimo.

Vzgoja = Povezanost

Kako z otrokom razvijamo povezanost?

Povezanost se razvija skozi dve ključni nalogi starša: postavljanje meja ter empatija v smeri validiranja otrokovih čustev. S tem se starš otroku približa v razumevanju in podpori njegovega sveta a mu hkrati otrokovi odzivi ne diktirajo odločitev. Starš nosi odgovornost za postavljanje meja, ki otroku (velikokrat) niso prijetna a je prva naloga starša, da otroku zagotavlja varnost.

Postavljanje meja + Empatija = Povezanost

Hitro lahko zamešamo prošnjo z mejo a vsekakor nista enaki.

Meja je ključna za zagotavljanje varnosti otrok. Je ubesedeno dejanje, ki od drugega ne zahteva ničesar. S tem otroku povemo, kaj se bo zgodilo. »Če ne ugasneš TV, bom prišla tja in jo ugasnila jaz.

Poglejmo, kako bi ta ista meja izgledala v obliki prošnje: »Ali lahko že ugasneš TV?«

V primeru prošnje od otroka zahtevamo, da postavi mejo, ker jo sami ne. Kot starš je naša naloga in naša odgovornost, da otrokom postavljamo meje, ki jih osmislimo za varne, saj otroci to od nas pričakujejo. Z mejami otroku dajemo občutek varnosti in ljubezni. Meje so potrebne za vzgojo. Ne glede na to ali se otrok ob tem ne počuti prijetno.

Naloga starša ni biti otroku prijatelj, naloga starša je biti njegov skrbnik in varuh.

Razvoj čustev, nagrade in kazni

Naslednje razmišljanje gradim na predpostavki, za katero stojim, da je otrok ob rojstvu po sebi dober.

Otroci so rojeni z vsemi čustvi in nobenim orodjem, kako z njimi delati.

Če slabo vedenje gledamo iz perspektive, da je otrok znotraj sebe poreden in da dela stvari, ki smo mu rekli, da ne sme, zgolj iz želje po nagajanju, lahko kar hitro otroka za slabo vedenje kaznujemo. Če pa gledamo enako negativno vedenje s perspektive, da se otrok rodi dober in da je naloga vzgoje učenje sposobnosti ravnanja s čustvi, bo naš odziv na otrokovo vedenje precej drugačen.

Čustva – Sposobnost kontrole = Slabo vedenje

Slabo vedenje nam je v tem primeru pokazatelj, da otrok nima (dostopa do) veščin uravnavanja čustev in nagonov. S kaznovanjem tako v resnici kaznujemo odsotnost učenja ravnanja s čustvi.

»Ali lahko otroka naučimo plavati, tako da ga kaznujemo, ker ne zna plavati?« dr. Becky

Nagrajevanje in kaznovanje je oblika nadzora vedenja. Nadzor je nasprotje zaupanju, nadziramo tisto, čemur ne zaupamo. S postavljanjem meja otroku omogočamo, da je odgovoren za stvari, ki so zanj primerne.

Npr. 3 letnemu otroku zaupamo možnost izbire kratke majice a mu ne prepustimo odgovornosti za izbiro kosila, saj nima znanja o tem, kaj je zanj dobro in kaj ne, to je naša odgovornost. Z razvojem otroku omogočamo vedno več možnosti odločanja o pomembnejših stvareh a kljub temu držimo meje, katerih otroci in kasneje najstniki, še niso sposobni držati.

Kaj je validiranje čustev?

Validiranje otrokovih čustev pomeni, da so nam njihova čustva resnična, da jih vidimo (in slišimo). To pa ne pomeni, da njihova čustva usmerjajo naše odločitve.

»Verjamem, da ti je hudo, ko morava ugasniti risanke. Čas je za posteljo.«

Ob tem ne spustim lastne meje o ugašanju TV, ker se zavedam, da je moja naloga skrb za zdravje otroka, kar vključuje omejevanje časa, ki ga otrok presedi za ekranom.

Razvoj in oblikovanje jaza

Z vsako interakcijo otrok starša sprašuje in preverja: »Sem varen_a, sem resničen_a?«. Otrok lastno identiteto gradi na tem, kako ga starš vidi. Če želimo krepiti otrokovo samozavest je pomembno, da mu verjamemo in zaupamo, da zmore. Dr. Becky poudari, da samozavest temelji na samozaupanju v lastna čustva, presojo, zmožnosti in sposobnosti.

“Samozavest pomeni biti prepričan o tem, kdo ste, tudi ko se v vas prebujajo velika čustva, vedeti, kaj čutite, in zaupati vase, da boste vedeli, kaj je dobro in kaj ne.”

Razumevanje samozavesti kot gotovosti o tem, kdo ste in kaj čutite, se razlikuje od tradicionalnih pogledov na samozavest, ki so bolj osredotočeni na dejanja in dosežke.

Poglejmo si primer postavljanja meja z validiranjem čustev:

Otrok: »Ne bi šel z vami na obisk, nočem se igrati z Ianom!«

Starš: »Verjamem ti, Ian se rad igra z glino tebi pa ni tako všeč kajne? Verjamem, da bi raje igral nogomet z Lino. Veš v naši družini, kdaj moramo početi stvari, ki nam niso všeč. Se lahko zmeniva, da ko ti bo dovolj, mi pomežikneš in pridem k tebi? Vem, da zmoreš.«

*Opisani odziv je sprejemljiv, ko vemo, da je situacija za otroka varna in da njegov odziv ne bazira na strahu.

Stavek, ki gradi samozavest: Verjamem ti

Samozavest izhaja iz izkušenj situacij, ko so nam ljudje verjeli. Da ti nekdo verjame, je osnovna in univerzalna potreba človeka. Le tako veš, da si ti resničen in da so tvoja čustva resnična. Čustva niso očem vidna. Niso tako kot kri ali rana, ki nam sporočita neko (ogrožujočo) situacijo. Čustva morajo biti prepoznana in ubesedena, da postanejo resnična.

Poglejmo še primer regulacije čustev za krepitev samozavesti:

Otrok: »Pri športni vzgoji sem bil izbran zadnji za nogomet.«

→ Otrok nam želi sporočiti, da je razburjen, žalosten, ker je bil izbran zadnji.

Reakcija starša, ki zmanjšuje samozavest: »Nič hudega, daj …. Vsi smo bili kdaj izbrani zadnji. Se spomniš včeraj, si bil pa prvi izbran za košarkarsko ekipo?«

→ Z zanikanjem čustev otroku sporočamo, da drugi bolje čutijo njihova čustva in da naj svoji zaznavi občutkov ne zaupajo.

Reakcija starša, ki krepi samozavest: »Oh, ti verjamem, se sliši, da je bila za tabo težka ura telovadbe, vesel sem, da jo deliš z mano.«

→ Otroku sporočamo, da so njegova čustva realna in da se jih ne bojimo. Pokažemo mu, da jih kot starši znamo regulirati in podpreti. Otrok razume, da ga ima starš kljub težkim čustvom rad, zato ima lahko rad tudi sebe, lahko si zaupa in je ob tem varen.

*Stavek, s katerim nikoli ne zgrešiš, ko se ti nekdo zaupa s težko izkušnjo: »Hvala, ker to deliš z mano, verjamem, da ti je težko. Če želiš mi lahko poveš več.«

Travma in popravilo odnosa

Dr. Becky Kennedy v svojem delu razkriva pomemben dodatek k otrokovemu doživljanju travmatičnih dogodkov. K definiciji travme Gabor Matea: »travma ni nekaj, kar se nam zgodi, pač pa tisto, kar se zgodi znotraj nas« dr. Becky dodaja, da visoko čustveni dogodki, ki se predelujejo v samoti, postanejo travmatični. Poudarek je na samoti, torej v odsotnosti pomembnega drugega.

Poglejmo primer visoko čustvenega dogodka med mamo in otrokom:

Mama v nedeljo zvečer pripravlja večerjo. V glavi načrtuje potek naslednjih dni. Ob usklajevanju partnerstva, otrok, službe in skrbi za ostarelo mamo je nedeljska večerja podobna vsaki drugi – piščanec, riž in zelenjava.

Otrok: »Pa ne spet ta riž mami no …«

Mama zakriči: »Ti nehvaležneš mali, veš koliko imam dela! Zdaj pa naj postanem še tvoja osebna kuharica! Ne moreš dobiti vsega veš? Do večerje pojdi v svojo sobo, takoj!

→ Dogodek sam po sebi na razvoj otroka ne bo vplival, naslednji koraki starša pa. Poglejmo kako.

Naslednji koraki brez popravila odnosa prispevajo k pomanjkanju samozavesti v odraslosti:

Otrok ni zmožen dojeti, da imamo lahko kot starš slab dan ali samo slab trenutek in da je zato kričanje napaka starša. Otrok si lahko dogodek razlaga v dveh smereh:

1. Samoobtoževanje: »Moja mami je moja zaščitnica zato ne mora biti slaba. Jaz sem.«

2. Dvom vase: »Verjetno se tole sploh ni zgodilo in pretiravam v svojih občutkih vznemirjenosti in strahu.

Opravičilo ni enako popravilu, saj zapira pogovor: »Oprosti no, nisem tako mislila, greva lahko naprej?«

Naslednji koraki starša, ki s popravilom odnosa krepi samozavest otroka:

Prepoznavanje občutka krivde, ker je bil naš odziv napačen. Popravilo je dejanje, ko gremo nazaj v trenutek nepovezanosti in prevzamemo odgovornost za napako. S tem prepoznamo tudi vpliv, ki ga je imela naša napaka na druge.

Naslednji koraki starša, ki s popravilom odnosa krepi samozavest otroka:

Popravilo s sabo: Najprej loči kdo si od tega, kaj si naredil_a. VEDENJE ni enako IDENTITETA

»Nisem ponosna na svoj odziv, hkrati vem, da me to ne definira. Bil je trenutek slabosti.«

Popravilo z otrokom:

Ubesedi, kaj se je zgodilo.
Prevzemi odgovornost
Povej, kaj boš drugič naredil_a drugače.

»Hej, razmišljam, kaj se je zgodilo prej. Oprosti, ker sem kričala. Verjamem, da je bilo strašljivo. Ni bila tvoja krivda, trudim se ostati mirna tudi, ko mi je težko.«

S popravilom odnosa lahko zgodbo samoobtoževanja ali dvoma vase spremenimo v zgodbo zaupanja, varnosti in povezanosti.

Vpliv, ki ga ima popravilo odnosa v odraslosti à ob napaki se mladostnik / odrasel ne bo podal v samoobtoževanje in ne bo prevzemal krivde za tuje napake. Znal bo prevzeti odgovornost za svoje vedenje.

Zaključujem ponovno s prispodobo pilota. Vloga pilota (beri starša) ni, da ohranja zadovoljstvo potnikov (beri otrok) ampak varnost. Otrok je veliko bolj prestrašen, če starš na podlagi njegovega mnenja spremeni odločitev.

Zapomnimo si: Vzgoja (postavljanje meja in empatija) je dejanje ljubezni, zaščite in varnost.

Naj vam pri grajenju novih navad povezovanja pomaga WordMe. Pripomoček za kakovostno komunikacijo v partnerskem odnosu. 18 preprostih kartic, ki vas podprejo pri izražanju čustev in potreb in ponujajo ideje za partnersko povezovanje.

Poglej našo spletno stran in poskusi.

Kako se bosta povezala danes?

Naroči se na WordMe pisemca!

Spremljaj članke, ki spodbujajo razmišljanje, delijo praktične nasvete in prisrčne zgodbe, ki prikazujejo transformativno moč učinkovite komunikacije.

Politika zasebnosti

Splošni pogoji delovanja

Email: wordme.community@gmail.com